Verjetno najbolj pogosta tema tekačev, izdelovalcev tekaške obutve in
športne medicine je vezana na področje tekaških poškodb. Znano je, da se
nesprejemljivo veliko število tekačev poškoduje vsako leto, približno med 30 in
70%. V primerjavi z ostalimi športi je tek med najbolj nevarnimi oblikami telesne
aktivnosti za pojav kroničnih preobremenitvenih poškodb (vnetje pokostnice,
tendinitis Ahilove tetive, plantarni fasciitis, patelofemoralni sindrom…) in
drugih oblik poškodb, kot so zvini, zlomi, izpahi in natrganine tkiv. Kar je bolj problematično je to, da še zmeraj ne vemo kako točno te poškodbe
preprečiti (Taunton,
Ryan, Clement, McKenzie, Lloyd-Smith in Zumbo, 2003). Vzroki za mnoge oblike
poškodb bi naj bili v različni biomehaniki med posamezniki in nepravilna tehnika
teka (prekomerna pronacija, tek preko pete, povečana everzija gležnja in
notranja rotacija goleni…).
V zadnjem času
se ljudje sprašujejo ali je bosonogi tek bolj ali manj varen pred poškodbami,
kot tek v tekaških supergah. Gre za precej naivno vprašanje zaradi
kompleksnosti vzroka za poškodbe. Če bi preprosto primerjali pojavnost poškodb
med bosonogimi tekači in tekači v supergah bi to vodilo do velike zmešnjave in
konfliktnih rezultatov, razen če bi v študijah kontrolirali način in
biomehanske posebnosti teka, kar je neposreden povzročitelj tekaških poškodb.
Ali drugače, prisotnost ali odsotnost obutve ni nič kaj bolj neposreden vzrok
za poškodbe kot intenzivnost teka. Veliko je obutih tekačev, ki niso nikoli
poškodovani tudi ob povečani intenzivnosti treninga in so bosonogi tekači, ki
se poškodujejo. Mogoče bi se morali vprašati ali je način teka tisto kar
povzroča razlike v pogostosti poškodb. To se nanaša tako na bosonoge tekače kot
tekače s supergami (Lieberman, 2012)
Večina poškodb je posledica kopičenja mikropoškodb v
tkivih, zaradi ponavljajočega delovanja sil na človeško telo. Gre za
interakcijo števila, velikosti, smeri, pogostosti in hitrosti delovanja sil ter
lastnosti tkiv na katere te sile delujejo. Pri teku nastajajo sile pri vsakem
koraku, več milijon krat na leto za večino tekačev. Od teh sil je tisti začetni
prirastek sile ali prvi vrh sile reakcije podlage najbolj obremenjujoča sila za
mišično-skeletni sistem. Nekateri avtorji zatrjujejo, da te sile ne povzročajo
poškodb, ena študija je celo pokazala najmanjšo pojavnost poškodb pri RFS
tekačih, kjer so bile sile največje (Nigg, 2001; Nigg, 2010). Po drugi strani
pa so avtorji, ki so ugotovili ravno nasprotno. Prvi vrh in hitrost prirastka
te sile je pomemben povzročitelj poškodb kot so: tibialna stres fraktura,
tekaško koleno, plantarni fasciitis, bolečine v križu (Davis idr., 2010; Milner
idr., 2006; Perl idr., 2012). Iz tega lahko sklepamo, da so FFS tekači ne glede
na prisotnost obutve manj poškodovani, saj FFS tek ne povzroča znatnih sil na
tekača, ali drugače na grafu sile reakcije podlage ni viden prvi vrh (Daoud
idr., 2010). Seveda pa se to dogaja v primeru krajših korakov, kajti pri teku
preko prstov z dolgimi koraki so sile na tekača podobne kot pri RFS teku.
Hitrost prirastka sile je takoj večja, prav tako se pojavi prvi vrh (Slika 31).
Poleg tega FFS tek zahteva veliko aktivnost plantarnih fleksorjev s čimer je
povečana obremenitev Ahilove tetive, to pa poveča možnosti za poškodbe. Te
ugotovitve kažejo, da je način teka zelo pomemben dejavnik nastanka poškodb.
Modeli superg s
podporo stopalnega loka (superge za pronatorje) in togi podplati bi lahko
povzročili oslabljenost mišic stopala in posledično nezmožnost pravilnega
delovanja stopalnega loka. Šibke mišice lahko prispevajo k prekomerni pronaciji
stopala, povečajo se obremenitve na plantarno fascijo in pride do nastanka
plantarnega fasciitisa (Lieberman idr., 2010).
Še en pomemben
faktor, ki bi ga morali upoštevati pri primerjavi poškodb med obema načinoma
teka, je vpliv obutve na blaženje in sposobnost propriocepcije. Oblazinjeni
tekaški copati so narejeni z namenom blaženja sil, ki se pojavljajo pri RFS
teku, zmanjšujejo velikost in hitrost prirastka sile. Na ta način bi naj obutev
preprečevala pojav poškodb, ki so posledica udarnih sil. Vendar pa je slabost
tekaških copatov povezana z omejevanjem propriocepcije tekača. Bosonogi tekači
imajo večji dotok senzornih informacij s katerimi bolje nadzorujejo položaj
telesa (Jenkins in Cauthon, 2010). Tekaške superge zavirajo delovanje senzornih
receptorjev in bi tako hipotetično naj bili ti tekači bolj podvrženi tekaškim
poškodbam (Marti, Vader, Minder in Abelin, 1988). To hipotezo bi bilo potrebno
v prihodnosti še bolj natančno preučiti in preveriti.
Posebej problematičen je prehod na bosonogi način teka, kjer pogosto nastaja veliko poškodb. FFS tek zahteva močne plantarne fleksorje in drobne mišice stopala, bolj kot RFS tek. Pri prehodu se mnogi tekači pritožujejo nad bolečinami v mečnih mišicah in Ahilovi tetivi, kar nastane zaradi povečanih obremenitev pri FFS teku (Nigg, 2010; Williams, 2000). Poleg tega zaradi šibkih mišic prihaja do nastanka poškodb v metatarzalnem predelu stopala, metatarzalna stres fraktura (Giuliani idr., 2011).
Obstaja še ena
kategorija poškodb pri bosonogem teku. To so poškodbe, ki nastanejo zaradi
pristanka na ostro in grobo podlago. Tekaške superge zagotavljajo dobro zaščito,
pri bosonogih tekačih pa se zato pojavljajo vreznine, udarnine, vbodnine,
otiščanci…
Kateri način
teka je bolj škodljiv preprosto ne moremo reči. Trenutno ne obstaja študija, ki
bi z gotovostjo lahko trdila kateri način teka lahko prepreči nastanek poškodb.
Do poškodb bo prihajalo tako pri bosonogih tekačih kot tekačih v supergah.
Bosonogi tek ni nič bolj ali manj varen pred poškodbami, zato ker je bolj
pomemben način teka in ne to kar je na stopalih tekača (Lieberman, 2012).
Ljudje so danes postali preveč obsedeni s problemi pronacije in ploskimi
stopali, visokim stopalnim lokom, s tipom tekaških superg… in pozabili na to,
kar je verjetno bolj pomembno, in to je tehnika teka. Vsak tekač bi se moral že
pred pojavom poškodb vprašati, kakšna je njegova tehnika teka. Če imate težave
s tehniko vam pri tem verjetno ne bodo pomagali nobeni tekaški copati ali
bosonogi tek. Zmotno je mišljenje ljudi, ki mislijo da bodo najdražji tekaški
copati ali pa po drugi strani prehod na bosonogi način teka, pozdravili vse
poškodbe. Včasih se izkaže, da vzrok tiči popolnoma drugje. Recimo šibkost
kolčnih mišic (gluteus maximus, gluteus medius) in slaba medsebojna
koordinacija mišic zadnjice in zadnje lože stegna sta ena od ključnih problemov, vendar
to je že druga tema. Zaenkrat imamo določene podatke o dejavnikih, ki so
povezani s pogostimi poškodbami, vendar smo še zmeraj omejeni z direktnim
povezovanjem med različnimi načini teka
in poškodbami. Gre za zelo kompleksen problem, ki ga bo potrebno v prihodnje ob
upoštevanju vseh dejavnikov še dodatno testirati.
Viri:
Daoud, A. I.,
Geissler, G. J., Wang, F., Saretsky, J., Daoud, Y. A., Lieberman, D. E. (2012).
Foot strike and injury rates in endurance runners: A retrospective study. Medicine & Science in Sports &
Exercise, 44 (7), 1325-1334.
Davis, I. S,
Bowser, B., Mullineaux, D. (2010). Do Impacts Cause Running Injuries? A
Prospective Investigation. Conference
Proceedings of the Annual Meeting of the American Society of biomechanics
(763).
Giuliani, J.,
Masini, B., Alitz, C., Owens, B. D. (2011). Barefoot-simulating footwear
associated with metatarsal stress injury in 2 runners. Orthopedics, 34 (7),
320-323.
Milner, C. E.,
Ferber, R., Pollard, C. D., Hamill, J., Davis, I. S. (2006). Biomechanical factors
associated with tibial stress fracture in female runners. Medicine & Science in Sports & Exercise, 38, 323–328.
Lieberman, D. E.
(2012). What we can learn about running from barefoot running: An evolutionary
medical perspective. American college of
sports medicine, 40 (2), 63-72.
Lieberman, D.
E., Venkadesan, M., Werbel, W. A., Daoud, A. I., D’Andrea, S., Davis, I. S.
idr. (2010). Foot strike patterns and collision forces in habitually barefoot
versus shod runners. Nature, 463 (28), 531–535.
Taunton, J. E., Ryan, M. B., Clement, D. B., McKenzie, D. C.,
Lloyd-Smith, D. R., Zumbo, B. D. (2003). A prospective study of running
injuries: the Vancouver Sun Run ‘‘In Training’’ clinics. British Journal
of Sports Medicine, 37,
239-244.
Jenkins, D. W.,
Cauthon, D. J. (2010). Barefoot running claims and controversies: a review of
the literature. Journal of the American Podiatric Medical
Association, 101, 231-246.
Nigg, B. M. (2001). The role of impact forces and foot
pronation: a new paradigm. Clinical
Journal of Sports Medicine, 11, 2-9.
Nigg, B. M.
(2010). Biomechanics of Sports Shoes.
Calgary: Topline Printing.
Marti, B., Vader, J. P., Minder, C. E., Abelin, T. (1988). On
the epidemiology of running injuries. American Journal
of. Sports Medicine, 16,
285-294.
Perl, D. P., Daoud,
A. I., Lieberman, D. E. (2012). Effects of footwear and strike type on running
economy. Medicine & Science in Sports
& Exercise, 44 (7), 1335-1343.
0 komentarji:
Objavite komentar