Leta 2011, ko sem bil na maratonu v
Radenci, sem tekel 21 km. Slabih 5 km pred ciljem, so me noge tako bolele, da
nisem vedel, ali naj še tečem ali naj odstopim. In sem se sezul, dal nogavice
dol in začel teči bos. Kar čutil sem, kako je bolečina nenadoma izginila. Nisem
vedel ali to zato, ker sem bos ali pa sem bil obut v napačne copate. Takrat sem
prvič v življenju pretekel bos 5 km. Ko sem se bližal cilju so celo navijači
bili tako navdušeni, da so me spodbujali h teku. Takrat sem se zamislil, zakaj
pa ne bi kdaj bos odtekel cel maraton. In res se je zgodilo, da se tekel bos
Nočna 10ka, Nočni Koper, Mali Kraški maraton. Tudi izven Slovenije, v Italiji
in pa na Hrvaškem. Naslednje leto, 2012 sem tekel bos Radence. Na kakšnem
tekmovanju tečem tudi v sandalih huarache. 
Takrat, ko tečem bos, imam drugačne gibe,
bolj pravilno tehniko teka. Več tečem po prstih, prej pa vedno po petih. To je
to tudi razlog zakaj sem se odločil za bosonogi tek.
Na Senčurskem teku sem nekaj časa tekel
v copatah, na pol poti sem jih sezul, ker sem mislil, da je asfalt do cilja. Ko
pridem do makadama, 2 km pred ciljem … ma šment, še to … Kaj naj naredim? Naj
se obujem? Pa sem bos nadaljeval po makadamu, ki me je kar popikal. Sem mislil, da nimam več podlage (hehe). Nisem
pač bil še tol'ko vajen, ampak sem preživel. Vam povem, je treba poskusiti in
doživeti ta občutek.
Glede žuljev. Sem ter tja tudi kakšnega
dobim. Pa saj to sodi zraven tudi pri novih copatih. Me ne bremeni.
Rad se tudi malo našemim in se v kakšno
traparijo oblečem, da malo folk razveselim. Tek ni samo tek, je tudi hec in
tekači smo tudi komedijanti (hehe). V Radenci sem bil bosonogi kuhar, na Nočni
10ki bosonogi dojenček, na Ljubljanskem maratonu pa sem tekel v pižami, obut v huarache,
saj takrat je celo snežilo. Da, bilo je kar malo mrzlo, ampak povem vam, super je bilo!
0 komentarji:
Objavite komentar