Dosedanje
študije so pokazale, da se bosonogi tekači razlikujejo od tekačev v supergah v
mnogih pogledih kot je tehnika teka, velikost sil, ekonomičnost teka, anatomske
posebnosti, sposobnost propriocepcije, pojavnost poškodb… V svojem prvem
prispevku bom začel z najbolj očitno razliko in sicer z načinom postavitve
stopala ob podlago, ki je najbolje proučevan element teka. V osnovi ločimo tri
načine (Lieberman, 2012): 1. tek preko pete (rearfoot strike)- v nadaljevanju kratica RFS, 2. tek
preko srednjega dela stopala (midfoot strike)- v nadaljevanju MFS in 3. tek
preko sprednjega dela stopala (forefoot strike)- v nadaljevanju FFS. Bosonogi
tekači večinoma tečejo preko sprednjega dela (natančneje preko sprednjega zunanjega
dela, pristanejo na 4. in 5. stopalnico ali metatarzalno kost), nekaj pa je
takih, ki bodo tekli preko srednjega dela ali celo preko pete. Tekaške superge
lahko s svojim odebeljenim petnim delom podplata spodbujajo drugačen način
teka. Če bosonogi tekač teče preko sprednjega dela, bo ob isti postavitvi
stopala in ob prisotnosti superge, z večjo verjetnostjo tekel preko srednjega
dela ali pete. Izkaže se, da 75-80% rekreativnih tekačev v supergah tečejo
preko pete (Hasegawa, H., Yamauchi in Kraemer, 2007). Kaj se dejansko dogaja s tekači nam najbolje pokažejo grafi sile
reakcije podlage. Lieberman idr. (2010) so delali primerjavo sile reakcije
podlage med bosonogimi tekači in tekači v supergah pri različnih postavitvah
stopala na podlago (pri hitrosti 3,5 m/s). Če pogledamo spodnji graf teka preko pete pri obeh načinih
teka (Graf a in b), vidimo podobno situacijo. Na obeh
je viden prvi vrh, ki je posledica udarca pete ob podlago in drugi vrh, ki
predstavlja fazo srednjega opiranja, ko celotna teža tekača pritisne ob
podlago. Razlika je le v velikosti prvega vrha. Če primerjamo graf sile
reakcije podlage RFS teka v supergah (Graf b) z bosim FFS tekom vidimo, da z dobro
tehniko prvi vrh pri bosonogem teku izgine (Graf c).
Še več nam povedo natančni podatki o velikosti sile in hitrosti prirastka sile prvega vrha. Rezultati so pokazali, da je velikost sile pri bosonogih FFS tekačih 0,58±0,21 telesne teže (Spodnja Slika a, FFS barefoot). Pri bosonogem RFS teku (Slika a, RFS barefoot), je bila izmerjena sila 1,89±0,72 telesne teže in pri RFS teku v tekaških copatih (Slika a, RFS shod) 1,74±0,45 telesne teže. Sile pri FFS teku so 3-krat manjše kot pri RFS teku s copati ali brez. Je pa res, da so tekaški copati pri RFS teku zmanjšali velikost sile za 10% v primerjavi s FFS tekom. Povprečna hitrost prirastka sile pri bosonogih FFS tekačih (Slika b, FFS barefoot) je bila 64,6±70,1 telesne teže/s, podobno kot pri RFS teku v supergah (Slika b, RFS shod), tam so izmerili povprečno silo 69,7±28,7 telesne teže/s. Izmerjene vrednosti pri obeh načinih teka so 7-krat manjše kot pri bosonogem RFS teku. Tam je bila povprečna izmerjena hitrost prirastka sile kar 463,1±141,0 telesne teže/s (Slika b, RFS barefoot). Iz tega je razvidno, da imajo moderni tekaški copati dobro sposobnost zmanjšanja hitrosti prirastka sile.
Velikost sile (a) in hitrost prirastka sile (b) pri
hitrosti teka 3,5 m∙
za
bosonoge RFS tekače, obute RFS tekače in
bosonoge FFS tekače (Lieberman idr., 2010).
Moderni tekaški copati z
oblazinjenim petnim delom ponujajo dobro blaženje, saj zmanjšajo velikost sile
prvega vrha za 10% (Nigg,
1986), po nekaterih podatkih celo za 22% (Fong
in Hong, 2007) in upočasnijo hitrost
prirastka sile za približno 7-krat, kar pomeni približno 70-80 telesnih
mas/sekundo. Superge na ta način omogočajo udoben RFS tek tudi na najbolj trdih
in grobih podlagah, vendar kot je iz grafov razvidno, se prvi vrh še zmeraj
pojavlja. Tekači, ki tečejo preko pete so pod stalnim vplivom velikih sil (še
posebej izrazito na trdih podlagah) in problem je v tem, da se zaradi
oblazinjenega dela pete tega ne zavedajo saj zaznavajo precej manjše sile ob
pristanku, kot dejansko so. Pri RFS teku govorimo o velikih trenutnih silah, ki
se v zelo kratkem času prenesejo od stopala in gležnja navzgor preko kolena,
kolka, na hrbtenico in glavo. Ob tem se moramo zavedati, da se z vsakim korakom
sile seštevajo, pri 1km teka povprečen tekač udari ob tla približno 600 krat. Pojavljanje prvega vrha pri RFS
teku in višje hitrosti prirastka sile po nekaterih avtorjih, naj ne bi bila
vzroka za tekaške poškodbe. Ena študija je celo pokazala, da je bila pojavnost
poškodb najmanjša pri RFS teku v supergah (Nigg, 2001; Nigg, 2010). Po drugi
strani pa mnogi izpostavljajo prvi vrh in hitrost prirastka sile, kot glavni
razlog za pojav številnih poškodb: tibialna stres fraktura, tekaško koleno,
plantarni fasciitis, bolečina v križu (Davis idr., 2010; Milner idr., 2006;
Perl idr., 2012).
Razumevanje načinov postavitve stopala ob
podlago, je zelo kompleksen element pri gibanju človeka. Odvisno je od
številnih dejavnikov. Študije so pokazale, da je hitrost teka zelo pomemben
faktor in bi zato naj tekači pri nižjih hitrostih tekli preko pete, ob povečevanju
pa bi naj prehajali na tek preko sprednjega dela stopala (Nigg, Bahlsen, Luethi in Stokes, 1987). Poleg tega so še
ostali faktorji, kot je trdota podlage (Herzog, 1979). Bolj mehka tla bodo z večjo
verjetnostjo izzvala RFS tek in po drugi strani bolj trda tla, bodo prisilila
tekača na FFS tek. Tudi treniranost bosonogih tekačev, količina treningov in
vrsta teka, bi lahko vplivalo na pojavnost določenega tipa postavitve stopala
na podlago. Trenirani bosonogi tekači, ki količinsko tečejo več in daljše
razdalje, bodo z večjo verjetnostjo razvili FFS vzorec teka. Po drugi strani pa
bo med manj aktivnimi tekači več takih, ki bodo tekli preko pete in bodo tako
zaradi manjših količin treningov, z manjšo verjetnostjo, podvrženi tekaških
poškodbam (Hatala, 2013).
Tako, bom tukaj kar zaključil s tem svojim prvim delom
primerjave bosonogega teka s tekom v supergah. V naslednjem prispevku bom
opisal ostale biomehanske posebnosti, poleg tega pa boste izvedeli kateri način
teka je bolj ekonomičen.
Igor Habrun, KinVital 
Viri:
Davis, I. S,
Bowser, B., Mullineaux, D. (2010). Do Impacts Cause Running Injuries? A
Prospective Investigation. Conference
Proceedings of the Annual Meeting of the American Society of biomechanics
(763).
Fong, D. T., Hong, Y., Li, J. X. (2007). Cushioning and
lateral stability functions of cloth sport shoes. Sports Biomech, 6 (3), 407-417.
Hasegawa, H.,
Yamauchi, T., Kraemer, W. J. (2007). Foot strike patterns of runners at 15-km
point during an elite-level half marathon. The
Journal of Strength & Conditioning Research, 21, 888–893.
Hatala, K. G.,
Dingwall, H. L., Roshna, E., Wunderlich, R. E., Richmond, B. G. (2013).
Variation in Foot Strike Patterns during Running among Habitually Barefoot
Populations. PLoS ONE, 8(1).
Herzog, W.
(1979). The influence of running speed and running surface on the load of the
human body. Zurich: Federal Technical Institute.
Lieberman, D. E.
(2012). What we can learn about running from barefoot running: An evolutionary
medical perspective. American college of
sports medicine, 40 (2), 63-72.
Lieberman, D.
E., Venkadesan, M., Werbel, W. A., Daoud, A. I., D’Andrea, S., Davis, I. S.
idr. (2010). Foot strike patterns and collision forces in habitually barefoot
versus shod runners. Nature, 463 (28), 531–535.
Milner, C. E.,
Ferber, R., Pollard, C. D., Hamill, J., Davis, I. S. (2006). Biomechanical
factors associated with tibial stress fracture in female runners. Medicine & Science in Sports &
Exercise, 38, 323–328.
Nigg, B. R. (1986).
The Biomechanics of Running Shoes. Human
Kinetics.
Nigg, B. M. (2001). The role of impact forces and foot
pronation: a new paradigm. Clinical
Journal of Sports Medicine, 11, 2-9.
Nigg, B. M.
(2010). Biomechanics of Sports Shoes.
Calgary: Topline Printing.
Nigg, B. M.,
Bahlsen, H. A., Luethi, S. M., Stokes, S. (1987). The influence of running
velocity and midsole hardness on external impact forces in heel-toe running. Journal of Biomechanics, 20, 951–959.
Perl, D. P., Daoud,
A. I., Lieberman, D. E. (2012). Effects of footwear and strike type on running
economy. Medicine & Science in Sports
& Exercise, 44 (7), 1335-1343.

0 komentarji:
Objavite komentar