Primerjava med tehnikama teka v supergah in bos - 3. del



Različne obremenitve na telesu pogosto izzovejo fiziološke in anatomske odzive organizma. Bosonogi tek ni nobena izjema in lahko stimulira številne adaptacijske mehanizme, ki pa še niso bili natančno preučevani. Najbolj očitna posledica bosonogega teka je kožna zadebelitev na podplatu stopala. Groba podlaga z drgnjenjem ob stopalo stimulira celice keratinocite, da pričnejo proizvajati nove kožne celice. Tako nastane odebeljena plast kože, ki je podobna otiščancem oziroma žuljem. To se dogaja navadno na glavah metatarzalnih (stopalnice) kosti,  na prstih in na predelu pete. Je popolnoma naraven odziv in očitno ta prilagoditev zagotavlja določeno mero blaženja, predvsem pa so zaščita pred nevarno podlago. Kakšen vpliv imajo na propriocepcijo še ni znano (Lieberman, 2012).

Druga prilagoditev je mišična hipertrofija. Bosonogi tek, vendar samo v primeru FFS (preko sprednjega dela)  in ne RFS (preko pete), ekscentrično obremenjuje plantarne fleksorje (mečne mišice) stopala v začetni fazi opore (De Wit idr., 2000; Jenkins in Cauthon, 2010; Nigg, 2010). Zaradi večjih sil pri ekscentričnih obremenitvah je učinek na hipertrofijo mišice večji, v primerjavi s koncentričnimi kontrakcijami. FFS in MFS (ki tečejo preko srednjega dela stopala) tekači ali tekači, ki so prešli na ta način teka imajo bolj močne plantarne fleksorje stopala in tako pri vsakem koraku lažje nadzirajo dorzalno fleksijo (upogibanje) stopala v začetnem delu faze opore.

Podoben princip se dogaja z drobno notranjo skupino mišic stopala. Dolgo časa je znano, da stopalni lok funkcionira kot vzmet. Med tekom prihaja do raztezanja in vlaganja elastične energije v prvi polovici faze opore, nato pa do krajšanja in vračanja energije, v drugem delu faze opore (Ker idr., 1987). Za stopalni lok je značilno, da se pri RFS ne razteza do trenutka, ko stopalo v celoti pride v stik s podlago. Pri FFS je drugače, tam je lok obremenjen v trenutku kontakta s podlago in to v različnih smereh (Perl idr., 2012). FFS aktivira drobne mišice stopalnega loka drugače kot RFS. Bosonogi tek, še posebej FFS bo okrepil mišice, ki so povezane s funkcijo stopalnega loka.  

Izkaže se, da je človeško stopalo precej plastična struktura, občutljiva na vsakršne obremenitve, katerim se temu primerno tudi prilagodi (Jackson, 1990). Pri teku ni nič kaj drugače. Če primerjamo okolje v katerem so se stopala razvijala kot včasih, ko ni bilo udobne obutve  in okolje danes hitro opazimo velike razlike. Prisotnost superg je lahko vzrok za šibka in nefleksibilna stopala. Debeli in togi podplati, podpora stopalnega loka in dodatki, ki preprečujejo pronacijo ter druge oblike gibanja, bi lahko preprečile mišicam in kostem adaptacijo na obremenitve, ki so bile včasih povsem normalne. Za posameznika, ki bi nosil takšne superge bi to pomenilo, da mišice ne bi bile tako močne, še posebej tiste v stopalnem loku. Šibke mišice posledično ne bi zagotavljale dobre stabilizacije in druge pomembne funkcije (Lieberman, 2012). Bosonogi tekači imajo manjšo pojavnost ploskega stopala in drugih nepravilnosti (D’Aout idr., 2009). Pri tem načinu teka so mišice okrepljene, stopalo je bolj fleksibilno in zato sposobno preprečevati nezaželena gibanja in morebitne poškodbe (Willems, Witvrouw, De Cock in De Clercq, 2007; Williams idr., 2001). 

Še ena pomembna razlika obstaja med bosimi tekači in tekači v supergah. Slabost nošenja tekaških superg je ta, da omejujejo propriocepcijo stopala. Propriocepcoja je sposobnost zavednega in nezavednega prepoznavanja položaja telesa v prostoru in se pogosto omenja kot naš »šesti čut«. Proprioceptivni sistem uporablja senzorje, ki se nahajajo v mišicah, tetivah, sklepih in v koži in z njimi obvešča centralni živčni sistem o stanju našega telesa. Velik odstotek teh receptorjev se nahaja ravno v podplatih naših stopal, ki so največ časa v fizičnem stiku z okoljem. Če zmanjšamo dotok teh informacij z nošenjem tekaških superg, bodo naši možgani dobili manj koristnih informacij in bo tako kvaliteta gibalnih programov veliko slabša (Saxby, 2011). Bosonogi tek dovoljuje stalen pretok senzornih informacij s spodnje površine stopala in s tem omogoča zaznavanje lastnosti podlage. Povratne informacije aktivirajo serijo drobnih mišičnih skupin stopala katere lahko bolje absorbirajo sile ob kontaktu s podlago. Poleg tega se aktivirajo refleksi, ki pomagajo centralnemu živčnemu sistemu oblikovati motorične programe za povečanje stabilizacije. Tek s supergami nima teh prednosti, kar nekateri povezujejo z večjo možnostjo za nastanek poškodb (Jenkins in Cauthon, 2010).

Kot vidimo se bosonogi tekači zelo razlikujejo od teh, ki tečejo v supergah. Nošenje obuval preprečuje naravno gibaje stopala in s tem onemogoča adaptacijo kožnim, mišičnim in drugim strukturam na obremenitve, povezane z bosim tekom. S tega vidika bi lahko bosonogemu teku pripisali mnoge prednosti. Kaj pa minimalistični copati? Gre za novo obliko tekaških copatov, ki želijo posnemati bosonogi tek. Prepričan sem, da se je kdo od vas ob branju teh prispevkov vprašal ali je bosonogi tek enak teku v minimalističnih copatih. Ta odgovor boste izvedeli v naslednjem članku, ko bom govoril o minimalističnem teku.



Viri:

Daoud, A. I., Geissler, G. J., Wang, F., Saretsky, J., Daoud, Y. A., Lieberman, D. E. (2012). Foot strike and injury rates in endurance runners: A retrospective study. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44 (7), 1325-1334.

De Wit, B., De Clercq, D., Aerts, P. (2000). Biomechanical analysis of the stance phase during barefoot and shod running. Journal of Biomechanics, 33 (2000), 269-278.

Jackson, R. (1990). The Chinese foot-binding syndrome. Observations on the history and sequelae of wearing ill-fitting shoes. International Journal of Dermatology, 29 (5), 322-328.

Jenkins, D. W., Cauthon, D. J. (2010). Barefoot running claims and controversies: a review of the literature. Journal of the American Podiatric Medical Association, 101, 231-246.

Ker, R. F., Bennett, M. B., Bibby, S. R., Kester, R. C., Alexander, R. M. (1987). The spring in the arch of the human foot. Nature, 325 (7000), 147-149.

Lieberman, D. E. (2012). What we can learn about running from barefoot running: An evolutionary medical perspective. American college of sports medicine, 40 (2), 63-72.

Perl, D. P., Daoud, A. I., Lieberman, D. E. (2012). Effects of footwear and strike type on running economy. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44 (7), 1335-1343.

Saxby, L. (2011). Proprioception: Making sense of barefoot running. Terra plana international.

Nigg, B. M. (2010). Biomechanics of Sports Shoes. Calgary: Topline Printing.

Willems, T. M., Witvrouw, E., De Cock, A., De Clercq, D. (2007). Gait-related risk factors for exercise-related lower-leg pain during shod running. Medicine & Science in Sports & Exercise, 39, 330-339.

Williams, D. S., McClay, I. S., Hamill, J. (2001). Arch structure and injury patterns in runners. Clinical Biomechanics, 16, 341-347.



Igor Habrun, KinVital  

0 komentarji:

Objavite komentar

 

Social

Barefoot Runners Society

Video

Instagram

Instagram