Različne obremenitve na telesu
pogosto izzovejo fiziološke in anatomske odzive organizma. Bosonogi tek ni
nobena izjema in lahko stimulira številne adaptacijske mehanizme, ki pa še niso
bili natančno preučevani. Najbolj očitna posledica bosonogega teka je kožna
zadebelitev na podplatu stopala. Groba podlaga z drgnjenjem ob stopalo
stimulira celice keratinocite, da pričnejo proizvajati nove kožne celice. Tako
nastane odebeljena plast kože, ki je podobna otiščancem oziroma žuljem. To se
dogaja navadno na glavah metatarzalnih (stopalnice) kosti, na prstih in na predelu pete. Je popolnoma
naraven odziv in očitno ta prilagoditev zagotavlja določeno mero blaženja,
predvsem pa so zaščita pred nevarno podlago. Kakšen vpliv imajo na
propriocepcijo še ni znano (Lieberman, 2012).
Druga prilagoditev je mišična
hipertrofija. Bosonogi tek, vendar samo v primeru FFS (preko sprednjega dela) in ne RFS (preko pete), ekscentrično
obremenjuje plantarne fleksorje (mečne mišice) stopala v začetni fazi opore (De Wit idr.,
2000; Jenkins in Cauthon, 2010; Nigg, 2010). Zaradi večjih sil pri ekscentričnih
obremenitvah je učinek na hipertrofijo mišice večji, v primerjavi s
koncentričnimi kontrakcijami. FFS in MFS (ki tečejo preko srednjega dela
stopala) tekači ali tekači, ki so prešli na ta način teka imajo bolj močne
plantarne fleksorje stopala in tako pri vsakem koraku lažje nadzirajo dorzalno
fleksijo (upogibanje) stopala v začetnem delu faze opore.
Podoben princip
se dogaja z drobno notranjo skupino mišic stopala. Dolgo časa je znano, da
stopalni lok funkcionira kot vzmet. Med tekom prihaja do raztezanja in vlaganja
elastične energije v prvi polovici faze opore, nato pa do krajšanja in vračanja
energije, v drugem delu faze opore (Ker idr., 1987). Za stopalni lok je
značilno, da se pri RFS ne razteza do trenutka, ko stopalo v celoti pride v
stik s podlago. Pri FFS je drugače, tam je lok obremenjen v trenutku kontakta s
podlago in to v različnih smereh (Perl idr., 2012). FFS aktivira drobne mišice
stopalnega loka drugače kot RFS. Bosonogi tek, še posebej FFS bo okrepil
mišice, ki so povezane s funkcijo stopalnega loka.
Izkaže se, da je
človeško stopalo precej plastična struktura, občutljiva na vsakršne
obremenitve, katerim se temu primerno tudi prilagodi (Jackson, 1990). Pri teku
ni nič kaj drugače. Če primerjamo okolje v katerem so se stopala razvijala kot
včasih, ko ni bilo udobne obutve in
okolje danes hitro opazimo velike razlike. Prisotnost superg je lahko vzrok za
šibka in nefleksibilna stopala. Debeli in togi podplati, podpora stopalnega
loka in dodatki, ki preprečujejo pronacijo ter druge oblike gibanja, bi lahko
preprečile mišicam in kostem adaptacijo na obremenitve, ki so bile včasih
povsem normalne. Za posameznika, ki bi nosil takšne superge bi to pomenilo, da
mišice ne bi bile tako močne, še posebej tiste v stopalnem loku. Šibke mišice
posledično ne bi zagotavljale dobre stabilizacije in druge pomembne funkcije
(Lieberman, 2012). Bosonogi tekači imajo manjšo pojavnost ploskega stopala in
drugih nepravilnosti (D’Aout idr., 2009). Pri tem načinu teka so mišice
okrepljene, stopalo je bolj fleksibilno in zato sposobno preprečevati
nezaželena gibanja in morebitne poškodbe (Willems, Witvrouw, De Cock in De
Clercq, 2007; Williams idr., 2001).
Še ena pomembna razlika obstaja med bosimi tekači in tekači v supergah.
Slabost nošenja tekaških superg je ta, da omejujejo propriocepcijo stopala.
Propriocepcoja je sposobnost zavednega in nezavednega prepoznavanja položaja
telesa v prostoru in se pogosto omenja kot naš »šesti čut«. Proprioceptivni
sistem uporablja senzorje, ki se nahajajo v mišicah, tetivah, sklepih in v koži
in z njimi obvešča centralni živčni sistem o stanju našega telesa. Velik
odstotek teh receptorjev se nahaja ravno v podplatih naših stopal, ki so največ
časa v fizičnem stiku z okoljem. Če zmanjšamo dotok teh informacij z nošenjem
tekaških superg, bodo naši možgani dobili manj koristnih informacij in bo tako
kvaliteta gibalnih programov veliko slabša (Saxby, 2011). Bosonogi tek
dovoljuje stalen pretok senzornih informacij s spodnje površine stopala in s
tem omogoča zaznavanje lastnosti podlage. Povratne informacije aktivirajo
serijo drobnih mišičnih skupin stopala katere lahko bolje absorbirajo sile ob
kontaktu s podlago. Poleg tega se aktivirajo refleksi, ki pomagajo centralnemu
živčnemu sistemu oblikovati motorične programe za povečanje stabilizacije. Tek
s supergami nima teh prednosti, kar nekateri povezujejo z večjo možnostjo za
nastanek poškodb (Jenkins in Cauthon, 2010).
Kot vidimo se
bosonogi tekači zelo razlikujejo od teh, ki tečejo v supergah. Nošenje obuval
preprečuje naravno gibaje stopala in s tem onemogoča adaptacijo kožnim,
mišičnim in drugim strukturam na obremenitve, povezane z bosim tekom. S tega
vidika bi lahko bosonogemu teku pripisali mnoge prednosti. Kaj pa
minimalistični copati? Gre za novo obliko tekaških copatov, ki želijo posnemati
bosonogi tek. Prepričan sem, da se je kdo od vas ob branju teh prispevkov
vprašal ali je bosonogi tek enak teku v minimalističnih copatih. Ta odgovor
boste izvedeli v naslednjem članku, ko bom govoril o minimalističnem teku.
Viri:
Daoud, A. I.,
Geissler, G. J., Wang, F., Saretsky, J., Daoud, Y. A., Lieberman, D. E. (2012).
Foot strike and injury rates in endurance runners: A retrospective study. Medicine & Science in Sports &
Exercise, 44 (7), 1325-1334.
De Wit, B., De
Clercq, D., Aerts, P. (2000). Biomechanical analysis of the stance phase during
barefoot and shod running. Journal of
Biomechanics, 33 (2000), 269-278.
Jackson, R.
(1990). The Chinese foot-binding syndrome. Observations on the history and
sequelae of wearing ill-fitting shoes. International
Journal of Dermatology, 29 (5), 322-328.
Jenkins, D. W.,
Cauthon, D. J. (2010). Barefoot running claims and controversies: a review of
the literature. Journal of the American Podiatric Medical Association, 101, 231-246.
Ker,
R. F., Bennett, M. B., Bibby, S. R., Kester, R. C., Alexander, R. M. (1987).
The spring in the arch of the human foot. Nature, 325 (7000), 147-149.
Lieberman, D. E.
(2012). What we can learn about running from barefoot running: An evolutionary
medical perspective. American college of
sports medicine, 40 (2), 63-72.
Perl, D. P., Daoud,
A. I., Lieberman, D. E. (2012). Effects of footwear and strike type on running
economy. Medicine & Science in Sports
& Exercise, 44 (7), 1335-1343.
Saxby, L.
(2011). Proprioception: Making sense of barefoot running. Terra plana
international.
Nigg, B. M.
(2010). Biomechanics of Sports Shoes.
Calgary: Topline Printing.
Willems, T. M.,
Witvrouw, E., De Cock, A., De Clercq, D. (2007). Gait-related risk factors for
exercise-related lower-leg pain during shod running. Medicine & Science in Sports & Exercise, 39, 330-339.
Williams, D. S.,
McClay, I. S., Hamill, J. (2001). Arch structure and injury patterns in runners.
Clinical Biomechanics, 16, 341-347.
Igor Habrun, KinVital 
0 komentarji:
Objavite komentar