Primerjava med tehnikama teka v supergah in bos - 5. del



Verjetno najbolj pogosta tema tekačev, izdelovalcev tekaške obutve in športne medicine je vezana na področje tekaških poškodb. Znano je, da se nesprejemljivo veliko število tekačev poškoduje vsako leto, približno med 30 in 70%. V primerjavi z ostalimi športi je tek med najbolj nevarnimi oblikami telesne aktivnosti za pojav kroničnih preobremenitvenih poškodb (vnetje pokostnice, tendinitis Ahilove tetive, plantarni fasciitis, patelofemoralni sindrom…) in drugih oblik poškodb, kot so zvini, zlomi, izpahi in natrganine tkiv.  Kar je bolj problematično je to, da  še zmeraj ne vemo kako točno te poškodbe preprečiti (Taunton, Ryan, Clement, McKenzie, Lloyd-Smith in Zumbo, 2003). Vzroki za mnoge oblike poškodb bi naj bili v različni biomehaniki med posamezniki in nepravilna tehnika teka (prekomerna pronacija, tek preko pete, povečana everzija gležnja in notranja rotacija goleni…).  

V zadnjem času se ljudje sprašujejo ali je bosonogi tek bolj ali manj varen pred poškodbami, kot tek v tekaških supergah. Gre za precej naivno vprašanje zaradi kompleksnosti vzroka za poškodbe. Če bi preprosto primerjali pojavnost poškodb med bosonogimi tekači in tekači v supergah bi to vodilo do velike zmešnjave in konfliktnih rezultatov, razen če bi v študijah kontrolirali način in biomehanske posebnosti teka, kar je neposreden povzročitelj tekaških poškodb. Ali drugače, prisotnost ali odsotnost obutve ni nič kaj bolj neposreden vzrok za poškodbe kot intenzivnost teka. Veliko je obutih tekačev, ki niso nikoli poškodovani tudi ob povečani intenzivnosti treninga in so bosonogi tekači, ki se poškodujejo. Mogoče bi se morali vprašati ali je način teka tisto kar povzroča razlike v pogostosti poškodb. To se nanaša tako na bosonoge tekače kot tekače s supergami (Lieberman, 2012)

Večina  poškodb je posledica kopičenja mikropoškodb v tkivih, zaradi ponavljajočega delovanja sil na človeško telo. Gre za interakcijo števila, velikosti, smeri, pogostosti in hitrosti delovanja sil ter lastnosti tkiv na katere te sile delujejo. Pri teku nastajajo sile pri vsakem koraku, več milijon krat na leto za večino tekačev. Od teh sil je tisti začetni prirastek sile ali prvi vrh sile reakcije podlage najbolj obremenjujoča sila za mišično-skeletni sistem. Nekateri avtorji zatrjujejo, da te sile ne povzročajo poškodb, ena študija je celo pokazala najmanjšo pojavnost poškodb pri RFS tekačih, kjer so bile sile največje (Nigg, 2001; Nigg, 2010). Po drugi strani pa so avtorji, ki so ugotovili ravno nasprotno. Prvi vrh in hitrost prirastka te sile je pomemben povzročitelj poškodb kot so: tibialna stres fraktura, tekaško koleno, plantarni fasciitis, bolečine v križu (Davis idr., 2010; Milner idr., 2006; Perl idr., 2012). Iz tega lahko sklepamo, da so FFS tekači ne glede na prisotnost obutve manj poškodovani, saj FFS tek ne povzroča znatnih sil na tekača, ali drugače na grafu sile reakcije podlage ni viden prvi vrh (Daoud idr., 2010). Seveda pa se to dogaja v primeru krajših korakov, kajti pri teku preko prstov z dolgimi koraki so sile na tekača podobne kot pri RFS teku. Hitrost prirastka sile je takoj večja, prav tako se pojavi prvi vrh (Slika 31). Poleg tega FFS tek zahteva veliko aktivnost plantarnih fleksorjev s čimer je povečana obremenitev Ahilove tetive, to pa poveča možnosti za poškodbe. Te ugotovitve kažejo, da je način teka zelo pomemben dejavnik nastanka poškodb.  

Modeli superg s podporo stopalnega loka (superge za pronatorje) in togi podplati bi lahko povzročili oslabljenost mišic stopala in posledično nezmožnost pravilnega delovanja stopalnega loka. Šibke mišice lahko prispevajo k prekomerni pronaciji stopala, povečajo se obremenitve na plantarno fascijo in pride do nastanka plantarnega fasciitisa (Lieberman idr., 2010).

Še en pomemben faktor, ki bi ga morali upoštevati pri primerjavi poškodb med obema načinoma teka, je vpliv obutve na blaženje in sposobnost propriocepcije. Oblazinjeni tekaški copati so narejeni z namenom blaženja sil, ki se pojavljajo pri RFS teku, zmanjšujejo velikost in hitrost prirastka sile. Na ta način bi naj obutev preprečevala pojav poškodb, ki so posledica udarnih sil. Vendar pa je slabost tekaških copatov povezana z omejevanjem propriocepcije tekača. Bosonogi tekači imajo večji dotok senzornih informacij s katerimi bolje nadzorujejo položaj telesa (Jenkins in Cauthon, 2010). Tekaške superge zavirajo delovanje senzornih receptorjev in bi tako hipotetično naj bili ti tekači bolj podvrženi tekaškim poškodbam (Marti, Vader, Minder in Abelin, 1988). To hipotezo bi bilo potrebno v prihodnosti še bolj natančno preučiti in preveriti.

Posebej problematičen je prehod na bosonogi način teka, kjer pogosto nastaja veliko poškodb. FFS tek zahteva močne plantarne fleksorje in drobne mišice stopala, bolj kot RFS tek. Pri prehodu se mnogi tekači pritožujejo nad bolečinami v mečnih mišicah in Ahilovi tetivi, kar nastane zaradi povečanih obremenitev pri FFS teku (Nigg, 2010; Williams, 2000). Poleg tega zaradi šibkih mišic prihaja do nastanka poškodb v metatarzalnem predelu stopala, metatarzalna stres fraktura (Giuliani idr., 2011).

Obstaja še ena kategorija poškodb pri bosonogem teku. To so poškodbe, ki nastanejo zaradi pristanka na ostro in grobo podlago. Tekaške superge zagotavljajo dobro zaščito, pri bosonogih tekačih pa se zato pojavljajo vreznine, udarnine, vbodnine, otiščanci… 

Kateri način teka je bolj škodljiv preprosto ne moremo reči. Trenutno ne obstaja študija, ki bi z gotovostjo lahko trdila kateri način teka lahko prepreči nastanek poškodb. Do poškodb bo prihajalo tako pri bosonogih tekačih kot tekačih v supergah. Bosonogi tek ni nič bolj ali manj varen pred poškodbami, zato ker je bolj pomemben način teka in ne to kar je na stopalih tekača (Lieberman, 2012). Ljudje so danes postali preveč obsedeni s problemi pronacije in ploskimi stopali, visokim stopalnim lokom, s tipom tekaških superg… in pozabili na to, kar je verjetno bolj pomembno, in to je tehnika teka. Vsak tekač bi se moral že pred pojavom poškodb vprašati, kakšna je njegova tehnika teka. Če imate težave s tehniko vam pri tem verjetno ne bodo pomagali nobeni tekaški copati ali bosonogi tek. Zmotno je mišljenje ljudi, ki mislijo da bodo najdražji tekaški copati ali pa po drugi strani prehod na bosonogi način teka, pozdravili vse poškodbe. Včasih se izkaže, da vzrok tiči popolnoma drugje. Recimo šibkost kolčnih mišic (gluteus maximus, gluteus medius) in slaba medsebojna koordinacija mišic zadnjice in zadnje lože stegna sta ena od ključnih problemov, vendar to je že druga tema. Zaenkrat imamo določene podatke o dejavnikih, ki so povezani s pogostimi poškodbami, vendar smo še zmeraj omejeni z direktnim povezovanjem  med različnimi načini teka in poškodbami. Gre za zelo kompleksen problem, ki ga bo potrebno v prihodnje ob upoštevanju vseh dejavnikov še dodatno testirati.


Viri:

Daoud, A. I., Geissler, G. J., Wang, F., Saretsky, J., Daoud, Y. A., Lieberman, D. E. (2012). Foot strike and injury rates in endurance runners: A retrospective study. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44 (7), 1325-1334.

Davis, I. S, Bowser, B., Mullineaux, D. (2010). Do Impacts Cause Running Injuries? A Prospective Investigation. Conference Proceedings of the Annual Meeting of the American Society of biomechanics (763).

Giuliani, J., Masini, B., Alitz, C., Owens, B. D. (2011). Barefoot-simulating footwear associated with metatarsal stress injury in 2 runners. Orthopedics, 34 (7), 320-323.

Milner, C. E., Ferber, R., Pollard, C. D., Hamill, J., Davis, I. S. (2006). Biomechanical factors associated with tibial stress fracture in female runners. Medicine & Science in Sports & Exercise, 38, 323–328.

Lieberman, D. E. (2012). What we can learn about running from barefoot running: An evolutionary medical perspective. American college of sports medicine, 40 (2), 63-72.

Lieberman, D. E., Venkadesan, M., Werbel, W. A., Daoud, A. I., D’Andrea, S., Davis, I. S. idr. (2010). Foot strike patterns and collision forces in habitually barefoot versus shod runners. Nature, 463 (28), 531–535.

Taunton, J. E., Ryan, M. B., Clement, D. B., McKenzie, D. C., Lloyd-Smith, D. R., Zumbo, B. D. (2003). A prospective study of running injuries: the Vancouver Sun Run ‘‘In Training’’ clinics. British Journal of Sports Medicine, 37, 239-244.

Jenkins, D. W., Cauthon, D. J. (2010). Barefoot running claims and controversies: a review of the literature. Journal of the American Podiatric Medical Association, 101, 231-246.

Nigg, B. M. (2001). The role of impact forces and foot pronation: a new paradigm. Clinical Journal of Sports Medicine, 11, 2-9.

Nigg, B. M. (2010). Biomechanics of Sports Shoes. Calgary: Topline Printing.

Marti, B., Vader, J. P., Minder, C. E., Abelin, T. (1988). On the epidemiology of running injuries. American Journal of. Sports Medicine, 16, 285-294.

Perl, D. P., Daoud, A. I., Lieberman, D. E. (2012). Effects of footwear and strike type on running economy. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44 (7), 1335-1343.


Igor Habrun, KinVital  

0 komentarji:

Objava komentarja

 

Social

Barefoot Runners Society

Video

Instagram

Instagram